Zgodovina Jordana

Zgodbo je začel danski izdelovalec glavnikov. Wilhelm Jordan se je rodil v Københavnu 22. januarja 1809 kot najstarejši od 12 otrok. Takoj po zaključku šolanja so ga poslali v Kiel v Nemčijo, da bi si poiskal delo, od tam pa se je preselil v Hamburg, kjer se je izučil obrti izdelovanja glavnikov. Pod vodstvom izkušenih nemških obrtnikov je Wilhelm Jordan usvojil veščine, ki so postavile temelje njegovemu življenjskemu delu, saj je ustvaril podjetje, ki še danes uspešno posluje.

Potem ko je nekaj let poskušal srečo kot potujoči obrtnik v Srednji Evropi, se je vrnil v København in odprl svojo lastno delavnico za izdelovanje glavnikov. Vendar pa mu ta ni prinašala dovolj za preživetje, zato jo je leta 1837 zaprl. Nato se je še z dvema obrtnikoma, ki sta prav tako izdelovala glavnike, odpravil v Christianio, kot se je tedaj imenovala prestolnica Norveške, današnje Oslo, da bi tam poiskali srečo. Vsi trije so 5. avgusta 1837 v mestnem središču odprli skromno delavnico za izdelovanje glavnikov, ki je danes ena od vodilnih evropskih tovarn krtač in ščetk.

V tistem času je Wilhelm Jordan zaprosil za norveško državljanstvo in ga 19. januarja 1838 tudi dobil. Po posebnih postopkih je naposled pridobil državljanstvo in status mojstra izdelovalca glavnikov v Christianii. Opravil je vse potrebne formalnosti in tako v osmih dneh policijski postaji predložil civilno listino in poravnal pristojbino na sodišču.

Po nekaj letih je Wilhelm v okolju močnega lokalnega gospodarstva zelo uspešno posloval in se razvijal. Navdal ga je tako velik optimizem, da se je odločil za svojo prvo večjo naložbo in kupil nepremičnino v ulici Skippergaten 44. Ta strateška geografska lokacija v prestolnici je bila idealno okolje za nadaljnji razvoj njegovega posla.

Leta 1845 je Wilhelm začutil poslovno priložnost in se začel zanimati za izdelovanje krtač, saj v tistem času v Christianii ni bilo lokalnega izdelovalca krtač. V tej obrti tedaj ni imel nobenih izkušenj, zato se je ponovno odpravil v Hamburg in se tam spoprijateljil z več mojstri iz mestne četrti, kjer je bila ta obrt zelo razvita. Prepričal jih je, da se skupaj z družinami odpravijo v Christianio. S preusmeritvijo v izdelovanje krtač se je Jordanov posel še naprej razvijal in cvetel.

Požar v Christianii

Leta 1858 je norveško prestolnico prizadel velik požar, v katerem je 14. avgusta veliko hiš na najboljših lokacijah mesta pogorelo do tal, z vsem premoženjem. Obsežne predele mesta je bilo treba ponovno zgraditi in jih opremiti, zato se je med lokalnimi mizarji izredno povečalo povpraševanje po tujih vrstah lesa. V mestu pa ni bilo podjetja, ki bi lahko izpolnilo to nepričakovano visoko povpraševanje. Zato se je Wilhelm vrnil v Hamburg in kupil tri svežnje lesa visoke kakovosti, predvsem zelo iskanega mahagonijevega. To je bil začetek novega pomembnega posla, tokrat s tujimi vrstami lesa in izdelovanjem kakovostnega furnirja.

Wilhelm Jordan umre

Wilhelm Jordan je preminil 19. marca 1879 star 70 let in za seboj pustil uspešen poslovni imperij ter naslednike, ki so bili sposobni ohraniti in razvijati njegov posel. Umrl je kot premožen in spoštovan meščan Christianie. Njegov najstarejši sin Fredrik William Jordan, rojen 4. septembra 1841, je izdelovanje glavnikov in krtač nadaljeval. V tistem času so se z izumom parnega stroja v industrijski proizvodnji pojavile električne žage in stružnice ter povečale proizvodno učinkovitost, vendar pa se je izdelava krtač še vedno zanašala na izurjenost obrtnikov, ki so izdelke v celoti izdelovali ročno – od najfinejših luksuznih krtač do preprostih metel in čistilnih ščetk.

Ščetine piasava in Carl Jeppesen

V sedemdesetih letih 19. stoletja so mestne ulice po vsej Evropi še vedno pometali z brezovimi metlami. Vendar pa so v tistem času v ZDA že začeli izdelovati metle s ščetinami piasava, ki se uporabljajo še danes. Inovacija je kmalu prodrla tudi v Evropo in na Norveško. Friderik W. Jordan je prvi prepoznal priložnost in prek svojih poznanstev na Danskem stopil v stik s strokovnjakom Carlom Jeppesenom. Ta se je kmalu zatem s svojo družino preselil v Christianio in začel proizvajati piasavo. Poleg poslovnih interesov je ta nadarjeni Danec imel tudi željo po delovanju v družbenem življenju mesta, tako da je bil ključen pri razvoju norveške laburistične stranke, katere predsednik je bil od leta 1894 do 1897. Od leta 1917 do 1919 je bil tudi prvi laburistični župan norveške prestolnice. Zelo zanimiv in vsestranski človek je v zgodovini Christianie in Norveške pustil velik pečat. Umrl je januarja 1930, pozneje pa so po njem poimenovali ulico v četrti Sandaker v Oslu.